V skladu z načelom nemini res sua servit služnost na lastni stvari ni mogoča. Načelo je v našem pravnem redu konkretizirano v prvem odstavku 224. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in sicer stvarna služnost preneha z združitvijo, če ista oseba postane lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine. Takšna služnost namreč že po naravi stvari ne bi nikomur koristila.
Predstavljajmo si lastnika dveh sosednjih nepremičnin, ki bi v korist ene izmed teh nepremičnin (tj. gospodujoče nepremičnine) nameraval ustanoviti služnostno pravico hoje in vožnje v breme druge nepremičnine (tj. služeče nepremičnine). S pravnega in ekonomskega vidika bi bila takšna ustanovitev služnosti povsem nepotrebna, ker je lastniku obeh nepremičnin hoja in vožnja dovoljena že na podlagi lastninske pravice.
Drugače je, če si lastninsko pravico na služeči nepremičnini deli več oseb. Tipičen je položaj solastnine, ki pomeni natančno določen delež na nerazdeljeni nepremičnini. Zamislimo si, da si dva solastnika delita lastninsko pravico na služeči nepremičnini vsak do ½. Praktična posledica takšnega položaja je, da si solastnika v naravi delita prav vsak najmanjši del te nepremičnine do ½. Posledično se nobeden izmed solastnikov ne more ravnati, kot da bi bil izključni lastnik katerega koli v naravi izbranega dela nepremičnine. Lahko pa v primeru nesoglasij poskrbi za varstvo svojih pravic v nepravdnem postopku.
Bistveno drugačen pravni režim solastnine v primerjavi z izključno lastnino povzroča tudi različne pravne posledice glede problematike možnosti obstoja služnostne pravice na stvari. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VSRS Sodba II Ips 109/2019 z dne 12.06.2020 odločalo o pomembnem pravnem vprašanju in soglasno sprejelo stališče, da lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini. S to odločitvijo Vrhovnega sodišča RS je bila zagotovljena pravna varnost za služnostne upravičence, ki so obenem solastniki služečih nepremičnin. Hkrati je odločitev Vrhovnega sodišča RS podlaga za varno izvedbo bodočih tovrstnih pravnih poslov.